»Očka, prinesi kanglico, naredi grad …«
Znana britanska psihoterapevtka Philippa Perry o otroški igri.
Z otroki boste verjetno prav kmalu odšli na zaslužen dopust. A vsi vemo, da oddih z družino ni vedno pojem miru in sprostitve. Otrok si v novem okolju še bolj želi vaše pozornosti in pričakuje, da ga boste nenehno poslušali, se z njim igrali in ga zabavali.
Philippa Perry, znana britanska psihoterapevtka in avtorica uspešnice Knjiga, za katero si želite, da bi jo prebrali vaši starši poudarja, da otrokom sprva preprosto moramo posvečati čas. Tako doma kot tudi na počitnicah. »Posvetimo jim ga na pozitiven način že na začetku, pa nam ga pozneje verjetno ne bo treba posvečati na negativen način.«
Zakaj je to res dobro in se vam lahko obrestuje, boste izvedeli v naslednjem odlomku, v katerem avtorica razmišlja o skupnem dopustovanju, druženju in pomenu otroške igre …
»Zadnjič sem opazovala očeta in hčer na plaži. Deklica je bila videti stara okrog šest let. Ko sta prišla, je bilo 'očka, naredi to', 'pridi z mano', 'pojdi k vodi', 'prinesi kanglico', 'naredi grad'. Očka je naredil vse, kar mu je bilo naročeno. Sčasoma je deklica postajala čedalje bolj zatopljena in vpletena v igro z mokro mivko, ki je ostala, ko se je morje zaradi oseke umaknilo. Očka je bil v bližini, a je hčerko samo opazoval, ne da bi sodeloval – in zraven mu je uspelo celo brati časopis. To je čudovit primer, kako je deklica postopoma našla notranjega 'avtopilota' in si je lahko tudi očka malo odpočil.
Čez nekaj časa je prišla še ena deklica, se ustavila ob naši deklici in jo nekaj časa opazovala, naša deklica pa je začela novo deklico vključevati v igro. V užitek mi je bilo to opazovati. Če se očka na začetku z deklico ne bi zaigral, ampak bi takoj začel brati časopis, bi se deklica morda preobremenjevala z njunim odnosom, mogoče bi postala celo sitna in si ne bi mogla privoščiti, da bi se v igro tako zatopila ali da bi spoznala novo prijateljico.
Večina otrok ima rada tudi organizirane igre, na primer balinčke ali kartanje kot del časa, ki ga družina preživlja skupaj. Takšne igre lahko povezujemo z ljubeznijo in jih z veseljem posredujemo naslednji generaciji. Toda če se z nami, ko smo bili otrok, niso igrali, je za nas morda igranje ali celo organiziranje teh iger prevelik zalogaj. Bodimo pozorni na to, ali igre v nas vzbujajo kakšne občutke iz preteklosti. Te občutke lahko premagamo tako, da se zavemo, da ne spadajo v sedanjost, ali pa poskrbimo, da bodo z nami še drugi otroci ali odrasli, ki bodo prevzeli pobudo za igro, mi pa se jim tu in tam poskusimo pridružiti.
Otroci se čudovito razvijajo, če imajo soigralce različnih starosti.
Spominjam se, kako smo nekoč tri družine skupaj preživljale čas med božičem in novim letom. Na plan smo potegnili monopoli, na precejšnje veselje večine odraslih in na gromozansko navdušenje otrok. Toda eden od očetov je vstal, šel po plašč in naznanil, da bo šel peš dobrih šest kilometrov do doma ter pustil avto ženi in sinu. Šla sem za njim v vežo. Povedal mi je, da je bil edinec. Za božič so mu vedno podarjali namizne igre, potem pa se nikomur ni ljubilo z njim igrati. Tovrstne igre so zato v njem vsakokrat obudile tolikšno žalost, da je rekel, da se boji, da bi vsem pokvaril večer, če bi ostal. Žal konec te zgodbe ni ravno srečen, toda takrat me je osupnilo, koliko tega, kar smo doživljali v otroštvu, ostane.
Otroci se čudovito razvijajo, če imajo soigralce vseh mogočih starosti. Dajte skupaj dva zelo mlada malčka, in najverjetneje se bosta igrala vzporedno, ne drug z drugim. Igra z različno starimi soigralci otroke nauči, kako se igrati, na način, kot jih igra z vrstniki ne. Majhni otroci se več naučijo od starejših prijateljev, kot bi se, če bi se družili samo z vrstniki. Večino naučenega pridobimo z opazovanjem drugih; starejši otroci učijo mlajše bolj prefinjenega vedenja in so jim zgled, pa tudi več čustvene podpore jim lahko dajo. Starejši otroci pa se učijo, kako poučevati, kako za nekoga skrbeti in kako voditi.
Veliko odraslih, ki gledajo nazaj na svoje otroštvo, pravi, da so bili najsrečnejši, ko so bili v družbi različno starih otrok, s katerimi so si lahko izmišljevali igre in se z njimi podili naokrog ter ko so imeli za to veliko časa. Takšne priložnosti so se običajno pojavile med počitnicami z bratranci in sestričnami, prijatelji, v kampih, na festivalih, na izletih ali blizu doma v parku ali na vrtu. K temu so v ozadju spadali tudi zaupanja vredni odrasli, h katerim so se lahko otroci po potrebi zatekli in ki so poskrbeli za hrano in za dovolj meja, da so se otroci počutili varne.«
Članek je bil objavljen v reviji Pogled
Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.
Pogled lahko pridobite kot brezplačno starševsko prilogo ob naročilu otroških revij Cicido in Ciciban.
